|
POLIGLOTI
-
RENE RUSJAN - ODGOVOR - uvod
Subject:
Poligloti - koncno!
Date: Sun, 10 Dec 2000 01:53:16 +0100
From: rene
To: Dejan Habicht
References: 1
Cao,
kot vidis, sem koncno spravila tiste strani
na internet in evo me...
Ko
si mi poslal drugo vabilo (osebno), kjer si omenil, da bi te zanimalo
kaj v zvezi z razstavo v Mali galeriji, sem sicer za hipec rekla, OK,
super, ta razstava ima res tudi opraviti s fotografijo in je med mojimi
ljubšimi, pa dajmo o tem. Ampak zdaj bom o tem le, ce bo tako naneslo.
Veš kaj, tale tema, ki si jo tokrat ven dal me zuli ze odkar uporabljam
fotografijo (verjamem, da me v mojih otroških letih, ko sem ‘kar tako’
škljocala naokrog v grozo moje mame, to še ni mucilo) in od casa do casa
sili v ospredje in zeli postati glavno vprašanje. Ne, ne v smislu, da
bi postala fotografinja, oz. se ukvarjala s fotografijo samo, ampak v
smislu vprašanj o tem, kaj to sploh je in kakšno vlogo igra v mojih projektih
(in zivljenju), saj je stalno prisotna, bolj ali manj aktivna, vendar
vedno tu. In tako se ne morem omejiti le na eno razstavo, konec koncev
je ena od stvari, ki me v mojem delu zanimajo tudi ‘tisto vmes’ – kaj
posamezne projekte povezuje, kljub razlicnosti na prvi pogled.
No,
in ker sem potem zacela ‘pri opici’, se mi je zapisalo prevec, predvsem
pa prevec suhoparno arhivskega, cemur se nisem mogla upreti (pospravljanje
za sabo?), pa sem se odlocila, da to odlozim na stran (na stran in ‘stran’),
pa naj se skozi prebija kdor hoce. Evo, tukile:
……
Rene-Poligloti-1/4
Sicer
pa glede fotografije raje še kaj kar tako: Kaj je pravzaprav ta fenomen
škljocanja, ta zelja, da bi vse zabelezil, da bi vcasih na svet gledal
kar skozi kamero (ali fotoaparat), kot da bi s tem škljocem zadrzal tisti
hip, z vsem ugodjem, ki ti ga tisti hip daje in bi ga spravil za vecno
na varno. (ce je dogodek take vrste – tak, da ti je fino - v nasprotnem
primeru pa uporabljaš kamero bolj za vzpostavljanje distance do dogodka
v realnosti. No, pravzaprav je vedno 'distancnik' – vsaj takrat, ko gledaš
skoznjo. Ko je vmesnik med tabo in realnostjo. Drugace je, ce fotkaš ali
snemaš tako, da je kamera drugo oko /(v smislu drugega subjekta, ne drugega
od dveh oces)/, ki ne gleda istega kot ti. Ko ti ostaneš tu in kamera
snema/fotka ob tem ali po svoje. Ko jo drzi le tvoja roka in je ne vodi
oko. Kot sopotnik na istem potovanju, ki gleda po svoje. In to, kar si
škljocnil vidiš šele, ko vidiš fotografijo. Te fotke so nekaj drugega
...* ) In vcasih, ce gledam stare fotke – druzinske, sebe in vrstnike
v otroških letih, svoje otroke… se mi zdi, da je tu res en tak car, en
tak kljuc v sobico s spominom. Se spomniš replikantov in njihovih ponarejenih
spominov?
Tanja
pravi, da fotografira zato, ker noce pozabiti. Velikokrat, pravzaprav
vsakic, ko se mi zaplete, razmišljam, kako je pravzaprav s tem – se spominjaš
svojih najzgodnejših spominov zato, ker se jih dejansko spomniš ali se
spomniš fotografij, ki si jih gledal ze kot otrok in ob njih poslušal
komentarje staršev. Se, tudi v odraslih letih, spominjaš dogodka samega
ali na tvojo sliko v spominu vpliva 'tista' fotografija. Dobro se spomnim
nekaterih prizorov s potovanj, ki pa jih nisem pofotkala. Iz razlicnih
razlogov. Ko pregledujemo diase druzinskih potovanj in pripovedujemo o
njih, dogodki in stvari na katere ne spomni kateri od diasov kar poniknejo.
Ni jih v naših zgodbicah. Vcasih se mi zdi škoda, da si zreduciram spomine
le na tisto, kar sem fotografirala. In da se slika v mojem spominu prilagaja
tisti, ki jo imam v predalu.
*
in od zvezdice dalje: delcek ene od razstav nekoc nekje, ki so bile se
vezane na vojno (gl. one strani na mojem linku), so bili zvoki, snemani
s televizije med preklapljanjem med kanali. Takrat sem bila namrec fascinirana
(na nek nacin in ne v pozitivnem smislu) nad kontrasti v dojemanju okolice
– vse tiste zobne paste in nujno potrebni drobni predmeti so se mešali
s porocili iz Srebrenice in vse skupaj se je eno zaradi drugega postavljalo
v nek drug kontekst. To je bila sicer zvo?na instalacija, toda zlahka
bi podobno nalogo opravila fotografija – tista, zgoraj omenjena, posneta
'mimo ocesa', ne cisto nadzorovana, tista, ki ni spomin na dogodek na
sliki, saj ga v resnici nikoli nisi res videl, temvec je edini dokaz o
obstoju neznanega, saj se to ni moglo zapisati v tvoj spomin preko tvojega
ocesa.
Prav
en lep pozdrav ti posiljam,
Rene
|