Cycle -Recycle, ŠKUC 1992 Odpadi starega železa

Cycle -Recycle, ŠKUC 1992 Police s foto knjigami

V enem od prostorov so bili ti kosi odloženi kot 'mirujoèi material', kot kipi so se identificirali le v knjigah s fotografijami.  Cycle - Recycle, ŠKUC 1992 'Mirujoèi material'

Drugi del razstave je bil postavljen v Galeriji GT - tri stenske fotografije (pravzaprav velike povecave - fotokopije na paus papirju). Spet je bila fotografija nepogrešljivo sredstvo za dosego cilja: kakšno leto pred razstavo sem drvela cez Stari trg mimo ŠKUC-a, in glej… pred mano postavitev, 'kao da bi mene pitao'. V hipu sem postala nervozna, jasno je bilo, da je v nekaj dneh ne bo vec, varianta, da se zmenim z županom, da pusti stanje nespremenjeno je odpadla že vnaprej, torej? Šla sem domov po fotoaparat in tole poslikala, ne da bi pravzaprav vedela, kaj natancno bom s tem. (V ilustracijo moje zagate bom eno od fotk priložila) To, da mi bo ta 'primer' pomagal v kljucnih vprašanjih, ki sem si jih v zakljucnem obdobju svojega 'kip-arjenja' zastavljala, da bo pika na i pri iskanju odgovorov, (ki jih je dal delno zgoraj opisani prvi del razstave) in da bo to tudi zadnja stvar, ki jo še štejem v svoje kiparsko obdobje (87 - 92), mi je postalo jasno cez kako leto. In ce ne bi bilo fotk… bi bilo vse skupaj zakljuceno z 'zakockanjem' ulice - tako pa, ce hodite po robniku po Starem trgu in ste nekoc videli fotografijo veste, da hodite po mojem zadnjem kipu.  Ulica, 1991 (Galerija GT, 1992)

Uff, Dejan, ne vem, ce si si stvar takole zamislil - opozarjam te, da je tega še in da sem jaz obviously not padla (že dolgo bi rada ta aspekt obdelala in ker ga do sedaj nisem, ocitno potrebujem najprej kronološko osvežitev spomina in žrtev si ti - sori, ce bi to prej nardila, bi tukile lahko prispevala kaj kratkega in ne bi težila - ja, kaj ceš) Dobr, pejmo naprej…

Po zgoraj omenjeni razstavi sem vse zapakirala, pospravila in zaklenila, skoraj zaplombirala, postala sem bivša kiparka. Že nekaj casa je bila vojna na Balkanu torej okrog mene, in ne kipi, ne fotografije, ne kaj drugega v zvezi s tem me ni zanimalo. Zanimalo me je le reagirati na situacijo in to v živo. Šla sem v begunske centre v Ljubljani in ostala tam dve leti. Ker to ni manifest, odlocitve tu ne bom komentirala. Vsekakor sem v tem obdobju sesula in ponovno sestavila (kar pa je traaajalo) vecino svojih bazicnih nacel, najprej sem nakako ponovno sestavila osnovne odnose do same sebe in soljudi, do zgodovine, realnosti in casa itd., cisto na koncu, ko je nekako postajalo jasno, da sem mogoce bivša kiparka, ne morem pa postati bivša umetnica (kar je bil medtem tudi moj namen), ce se cloveku, ki se na dolocen nacin ukvarja s stvarmi tako rece, cisto na koncu sem si lahko odgovarjala tudi na vprašanja o umetnosti, o vlogi necesa takega v mojem življenju - bla, bla (kje je tu fotografija? - caki…) no, Predvsem sem bila v tem obdobju obsedena s spominjanjem, spominom. Trmasto sem hotela ohraniti spomin na tisto, kar so nekateri hoteli z rušenjem mest in pobijanjem ljudi zbrisati. Predvsem mi je bilo sicer pomembno to, da se sama spominjam, vedno bolj pa tudi to, da se ti spomini materializirajo tako, da lahko preko tega ponovno komuniciram z ljudmi. Najprej sem postala nabiralka, nato tudi pripovedovalka zgodb. To niso bile nujno pripovedovane zgodbe ljudi. Bolj je šlo za spomin oseb in prostorov. Za zaznamovanje prostora, pušcanje in odkrivanje sledi, verjela sem, da vsaka stvar, ki se v nekem casu na nekem prostoru zgodi, pusti neizbrisno sled. Ce sem se prej predvsem ukvarjala s prostorom in je cas pocasi prihajal v ospredje, je zdaj postal pomembnejši. Prva leta sem se izrazito ukvarjala z vprašanji okrog vojne. No, in da ne zavlacujem, spet je bila tu fotografija. Gremo spet lepo pocasi…

Naprej na 3/4

VAB

ODG

1/4

2/4

3/4

4/4

RR