Rene Rusjan za
'Poligloti' - 2 / 4
l
1992
Cycle - Recycle, Ljubljana, Galerija ŠKUC in Galerija GT |
Postavitve
iz zgornjega obdobja so se kopicile in vedno bolj je v ospredje
rinilo, ne one same, temvec tisto, kar je bilo na posamezni postavitvi
nevidno, toda zelo pomembno. To, da nikoli ni šlo le za tisto postavitev,
ki je bila v nekem trenutku postavljena, temvec še bolj za vse tiste,
ki zaradi te ene niso bile. Za nedokonc(a)nost stvari. Za proces.
Za cas. Za vprašanje identitete kosa (kateregakoli od njih). In
tako so tiste fotke iz predalov iz povsem postranskih produktov,
dokumentov, postale glavni akterji. |
Cycle -Recycle, ŠKUC 1992
Odpadi starega železa |
Na
razstavi v ŠKUC-u sem razstavila (okrog) dvanajst knjig s fotografijami.
Vsaka knjiga je vsebovala dokumentacijo ene skupine kosov (ki so
v dolocenih trenutkih tvorili neko postavitev ali serijo le-teh):
fotografije (fotokopije na paus papirju) z odpadov starega železa
(od koder je vecina kosov prišla) in fotografije razlicnih postavitev
v razlicnih prostorih. |
Cycle -Recycle, ŠKUC
1992
Police s foto knjigami |
V enem
od prostorov so bili ti kosi odloženi kot 'mirujoèi material', kot
kipi so se identificirali le v knjigah s fotografijami.
Cycle - Recycle,
ŠKUC 1992
'Mirujoèi
material' |
Drugi
del razstave je bil postavljen v Galeriji GT - tri stenske fotografije
(pravzaprav velike povecave - fotokopije na paus papirju). Spet
je bila fotografija nepogrešljivo sredstvo za dosego cilja: kakšno
leto pred razstavo sem drvela cez Stari trg mimo ŠKUC-a, in glej…
pred mano postavitev, 'kao da bi mene pitao'. V hipu sem postala
nervozna, jasno je bilo, da je v nekaj dneh ne bo vec, varianta,
da se zmenim z županom, da pusti stanje nespremenjeno je odpadla
že vnaprej, torej? Šla sem domov po fotoaparat in tole poslikala,
ne da bi pravzaprav vedela, kaj natancno bom s tem. (V ilustracijo
moje zagate bom eno od fotk priložila) To, da mi bo ta 'primer'
pomagal v kljucnih vprašanjih, ki sem si jih v zakljucnem obdobju
svojega 'kip-arjenja' zastavljala, da bo pika na i pri iskanju odgovorov,
(ki jih je dal delno zgoraj opisani prvi del razstave) in da bo
to tudi zadnja stvar, ki jo še štejem v svoje kiparsko obdobje (87
- 92), mi je postalo jasno cez kako leto. In ce ne bi bilo fotk…
bi bilo vse skupaj zakljuceno z 'zakockanjem' ulice - tako pa, ce
hodite po robniku po Starem trgu in ste nekoc videli fotografijo
veste, da hodite po mojem zadnjem kipu.
Ulica, 1991
(Galerija GT, 1992)
|
Uff,
Dejan, ne vem, ce si si stvar takole zamislil - opozarjam te, da
je tega še in da sem jaz obviously not padla (že dolgo bi rada ta
aspekt obdelala in ker ga do sedaj nisem, ocitno potrebujem najprej
kronološko osvežitev spomina in žrtev si ti - sori, ce bi to prej
nardila, bi tukile lahko prispevala kaj kratkega in ne bi težila
- ja, kaj ceš) Dobr, pejmo naprej… |
Po
zgoraj omenjeni razstavi sem vse zapakirala, pospravila in zaklenila,
skoraj zaplombirala, postala sem bivša kiparka. Že nekaj casa je
bila vojna na Balkanu torej okrog mene, in ne kipi, ne fotografije,
ne kaj drugega v zvezi s tem me ni zanimalo. Zanimalo me je le reagirati
na situacijo in to v živo. Šla sem v begunske centre v Ljubljani
in ostala tam dve leti. Ker to ni manifest, odlocitve tu ne bom
komentirala. Vsekakor sem v tem obdobju sesula in ponovno sestavila
(kar pa je traaajalo) vecino svojih bazicnih nacel, najprej sem
nakako ponovno sestavila osnovne odnose do same sebe in soljudi,
do zgodovine, realnosti in casa itd., cisto na koncu, ko je nekako
postajalo jasno, da sem mogoce bivša kiparka, ne morem pa postati
bivša umetnica (kar je bil medtem tudi moj namen), ce se cloveku,
ki se na dolocen nacin ukvarja s stvarmi tako rece, cisto na koncu
sem si lahko odgovarjala tudi na vprašanja o umetnosti, o vlogi
necesa takega v mojem življenju - bla, bla (kje je tu fotografija?
- caki…) no, Predvsem sem bila v tem obdobju obsedena s spominjanjem,
spominom. Trmasto sem hotela ohraniti spomin na tisto, kar so nekateri
hoteli z rušenjem mest in pobijanjem ljudi zbrisati. Predvsem mi
je bilo sicer pomembno to, da se sama spominjam, vedno bolj pa tudi
to, da se ti spomini materializirajo tako, da lahko preko tega ponovno
komuniciram z ljudmi. Najprej sem postala nabiralka, nato tudi pripovedovalka
zgodb. To niso bile nujno pripovedovane zgodbe ljudi. Bolj je šlo
za spomin oseb in prostorov. Za zaznamovanje prostora, pušcanje
in odkrivanje sledi, verjela sem, da vsaka stvar, ki se v nekem
casu na nekem prostoru zgodi, pusti neizbrisno sled. Ce sem se prej
predvsem ukvarjala s prostorom in je cas pocasi prihajal v ospredje,
je zdaj postal pomembnejši. Prva leta sem se izrazito ukvarjala
z vprašanji okrog vojne. No, in da ne zavlacujem, spet je bila tu
fotografija. Gremo spet lepo pocasi… |
|