INTERVJU

CAMERA AUSTRIA / marec 2005

REVIEWED EXHIBITION OF PHOTOGRAPHS

Sensitive and thoughtful: this is how we could call the mutual, prevailing conception of Barbara Jakše Jeršič and Stane Jeršič style - be it in their individual works or cycles of work: Barbara Jakše Jeršič and Stane Jeršič who have been successfully present on our scene, as well as in the international photographic sphere for a decade and a half. During this intensive period they have dealt with different photographic themes and motives, but all the time their absolute loyalty to their basic creative concept has been stressed: and this concept is being checked through unities and diversities of compounding elements that are significant of their photographic language. Composition is probably one of the most considered elements of their photographic expression, all the rest of their work are stories, that are being arranged in rounded cycles of separate photographic complexes. According to their concept the photographic compositions must always be pure, without superfluous elements, for everything that is being composed must have its function.

This is why the element of coincidence can almost be excluded from their consistency to photographic expression of motives and we can concentrate on elements of their thoughtful creation. There is almost just one single step from early figurative compositions in carefully projected and regionally settled quiet space to newest quick looks into shopping centres and their feverish atmospehere; but it is a step that the authors have been preparing for a long time, and have dedicated to it much energy and photographic verifications. This kind of decision has maybe been taken because of the experience with the panoramic camera that has caused a considerable turnover in their opus. For it is impossible when one works as consistently as they have, to shift from the state of floating and tranquillity into the state of motion and dynamics. Time for reflection is needed in between. And they took their time, and also spontaneously widened the circle of their stories - from figurative to territorial, from limited space to open horizon. Panoramic concept has opened the question of horizontally spread space, full of numerous visual information. With this kind of concept, quantity of impressions multiplies: the authors want to sum up these impressions into a harmonized unity. But while working with these more demanding and open spaces they have also decided for thoughtful composing: this composing has in itself started to regulate place and its elements: be it that the photo in question is the picturesque architectural region of Plečnik's market place, the seemingly unregulated cutting from nature, or the searching for a certain human face in the crowd of faces in the street. After the authors have found and worked on a motive, it becomes solid and in accordance with their principle and desired visual effect. So this is to say that also in this case thoughtfulness prevails over the sensible and the emotional, but it never quite excludes them.

If in their early interiors that were full of floating bodies, the authors still invented stories and arranged them in a rounded off tale, now they allow themselves more searching and creative freedom. They place themselves in a crowd in the street or in a shopping centre and they wait for the story that the rushing people bring along. Regardless of the usage of colour in their later shots - in the past they used a more black and white expression - the aim has remained similar: to mark photographically something that releases a visual tension and changebility. The senses are hightened when the authors come close to the thing they feel will fulfil their expectations. It is only the question of time - when will they decide to pull the trigger.

I can say this story is unusual at least from two points of view: from their creative side and from our observation - let us say, consumer's side. The photographers will at any given moment feel as a part of a planned, creative process, whilst we take their achievements as a series of thoughtful or spontaneous decisions. Each of given solutions directs us now to one, then to the other decision, that is to say, it draws us into the story itself.

Iztok Premrov

PREGLEDNA RAZSTAVA FOTOGRAFIJ

Občuteno, a tudi premišljeno, tako nekako bi lahko označili skupno izstopajočo lastnost posameznih del in ciklov Barbare Jakše Jeršič in Staneta Jeršiča, ki se že desetletje in pol uspešno pojavljata tako v našem, kot mednarodnem fotografskem okolju. V tem intenzivnem ustvarjalnem obdobju sta se spopadla z različnimi fotografskimi temami in motivi, a nenehno postavljata v ospredje doslednost lastnega ustvarjalnega koncepta, ki ga preverjata skozi enotnost in razlicnost kompozicijskih elementov njima lastne fotografske govorice. Kompozicija je slej ko prej ena izmed najbolj pretehtanih prvin njunega fotografskega izraza, vse drugo so zgodbe, ki jih nizata v zaokrožene sklope posameznih fotografskih ciklov. Po njunem mora biti fotografska kompozicija vselej takšna, da na njej ni odvečnih stvari, kajti, vse, kar je komponirano, mora imeti svojo funkcijo.
Zaradi tega je v njuni doslednosti do fotografskega izražanja motivov mogoce skoraj izključiti element naključja in se bolj posvetiti elementom njunega premišljenega snovanja. Od zgodnjih figuralnih kompozicij v natančno zasnovanem in scenografsko urejenem prostoru, predanem umirjenosti je do najnovejših hitrih pogledov v nakupovalna središča in tamkajšnjo mrzlico skorajda en sam korak, vendar korak, ki sta ga dolgo pripravljala in sta zanj porabila izjemno veliko energije in fotografskih preverjanj. Morda je bila za to odločitev presodna tudi izkušnja s panoramskim aparatom, ki je nakako napovedalo svojevrsten preobrat v njunem opusu. Namreč, pri tako doslednem snovanju, značilnem za njun skupni opus, je nemogoče kar v trenutku iz stanja lebdenja in umirjenosti prestopiti v stanje gibanja in dinamike. Vmes je potreben čas za premislek. In tega sta si vzela, seveda pa tudi spontano razširila krog svojih zgodb – iz figuralnih do krajinskih, iz omejenega prostora do odprtega horizonta. Panoramski koncept je namreč odprl vprašanje horizontalno razgrnjenega prostora, nasičenega s številnimi vizualnimi informacijami. Pri tem se namnoži količina vtisov, ki jih avtorja želita strniti v usklajeno celoto. Vendar sta se tudi pri teh zahtevnejših in odprtih prostorih odločila za pretehtano komponiranje, ki je samo po sebi začelo urejati prostor in elemente v njem, pa najsi gre za slikovite arhitekturne predele Plečnikovih tržnic, morda za na videz neurejen izsek iz narave ali pa za iskanje določenega človeškega obraza v množici drugih na ulici. Po njunem odkritju in obdelavi motiva ta nenadoma postane trden in usklajen z njunima izhodiščema ter zaželenim vizualnim učinkom. Torej tudi v tem primeru pretehtanost obvlada čutno in čustveno, vendar ju nikoli povsem ne izključi.
Ce sta si pri zgodnjih interierih, polnih lebdečih teles še izmišljala zgodbe in jih nizala v zaokroženo pripovedko, si zdaj dovoljujeta več raziskovalne in ustvarjalne svobode. Postavita se v vrvež na ulici ali v nakupovalnem središču in čakata na zgodbo, ki jo prinesejo drveči ljudje s seboj. Ne glede na izrabo barv pri novejših posnetkih, v preteklosti sta se bolj posvetila črno belem izrazoslovju je cilj ostal podoben - fotografsko zaznamovati nekaj, kar sproža vizualno napetost in spremenljivost. Čuti so izostreni, ko se avtorja približata tistemu, kar že sama slutita, da bo izpolnilo nuna pričakovanja. Le še vprašanje je, kdaj se bosta odločila pritisniti na sprožilec.
Lahko rečem, da je ta zgodba nenavadna vsaj z dveh plati, z njune avtorske in z naše, opazovalske, na nek način potrošniške. Fotografa se v vsakem trenutku počutita kot del načrtovanega ustvarjalnega procesa, mi pa njune rezultate jemljemo kot niz premišljenih ali pa spontanih odločitev. Vsaka izmed predloženih rešitev nas sama po sebi usmeri zdaj k eni, zdaj k drugi odločitvi, torej nas že potegne v samo zgodbo.

Iztok Premrov

FOTOGALERIJA STOLP MARIBOR

Intimne in družbene plasti

Kadar se na razstavi srečujemo z deli, ki so nastala v relativno daljšem časovnem obdobju, lahko mnogokrat prepoznamo precejšnje razlike med njimi. Gre za povsem razumljivo prakso, kajti avtorji se razvijajo, tako osebnostno kot v okviru svojega dela, zato so različni poudarki s katerimi se ukvarjajo v raznih obdobjih celo nekaj, kar je tudi produktivno, in nam govori o njihovi težnji za iskanjem novih izraznih oblik. Pri avtorjema, ki tokrat predstavljata svoja dela, pa se zdi, kot da je odnos, ki ga imata do fotografije še posebej raznolik. In ker nam razstava dopušča, da se seznanimo z vsemi izrazitejšimi poudarki, ki določajo njune različne serije, velja nekaj pozornosti nameniti orisu prav teh posebnosti, ki imajo v njunem primeru izrazito gibljiv značaj.
Zgodnejša dela, ki jih poznamo iz začetka devetdesetih let se nahajajo v posebnem likovnem polju, kjer se srečujejo intimnost, figuralika in teatraličnost. Z vsemi temi lastnosti se vpisujejo v kontekst tradicije nadrealizma, nas peljejo v sebi lasten prostor, v katerem prihajajo do izraza poznavanje fotografije poznega modernizma in njegove interpretacije v sodobnem času. Zgodnje obdobje njunega delovanja je v naš fotografski milje prineslo nekaj novega in hkrati že tudi likovno izjemno dograjenega. Tako avtorjema, kot tudi ostalim, ki smo spremljali njuno delovanje v naslednjih letih, se je postavljalo vprašanje, kakšno bo nadaljevanje teh izjemno zanimivih serij. In kot najbolj smiselno se je pokazalo poseči v samo konceptualno shemo in jo dopolniti, oziroma zamenjati. Na tej osnovi so sledila dela v katerih smo lahko prepoznali bistvene odmike od predhodno znanega. Avtorja sta zapustila ateljejski prostor in pričela odkrivati pejsaž, sprva intimnejše, pozneje pa sta vanj vse bolj izrazito vključevala tudi socialne razsežnosti. Ob tem nista nikoli povsem opustila prvotne poetičnosti, le da se ta v novejših delih srečuje z dokumentarno zasnovo. Njuno zanimanje za sodobni čas in njegove posebnosti je najbolj izrazito prisotni v seriji fotografij, ki obravnavajo potrošništvo. V njem sta prepoznala nekaj kar določa ekonomija, ob tem pa še spremembe družbenih navad in dokaj površinski glamur postmodernizma.
Seznanjanje z različnimi serijami fotografij, ki so predstavljene, lahko ponudi izhodišče za razna vprašanja, primerjave in analize. Predvsem pa nas seznanja z enim zanimivejših segmentov naše novejše fotografije; v katerem prepoznamo izrazit avtorski potencial in ob vsej raznolikosti tudi relativno homogen značaj teh del, ki se potrjuje predvsem s kakovostjo, oziroma njihovo prepričljivo izvedbo v zastavljenih shemah.

Boris Gorupič

home