Tokrat sta na mariborski razstavi prestavila več fotografskih serij. S kakšnimi posebnostmi so zasnovane, kajti gre za precej raznolika dela? Jih lahko nekoliko opišeta?
Razstava je razdeljena na tri sklope. Zanimivo je, da je prostor dopuščal svojevrstno časovno postavitev po nadstropjih. In sicer, v pritličnem delu je predstavljena serija fotografij iz najzgodnejšega obdobja najinega ustvarjanja, iz 80-ih, 90-ih let. Osrednji, iz obdobja ustvarjanja med 2003 in 2004, ter v najvišjem nadstropju so zastopana najnovejša dela, iz let 2004 in 2005. Galerija je, povsem slučajno, odličen oder za postavitev manjše retrospektivne razstave najinega fotografskega opusa.
Zgodnejša dela "Iluzija besed" in "Slike iz življenja" sodijo v figuralno fotografijo in so poskus odslikave sanjskega, pravljičnega in nadzorovanega sveta znotraj fotografske "režije". Jasno poustvarjanje druge realnosti, izrazit odmik od dejanske, videne resničnosti.
Osrednji del z naslovom "Poezija in nasilje časa" nadaljuje z esetetiko izraza. Odstopanje, ki je kjučno, je odsotnost figure in izstop iz ateljejskega prostora. Vstop v dejansko podobo sveta. Kamera je prestavljena v realnost zunaj, beleži panoramske poglede obdajajočega. Skuša vzpostaviti dialog med formami urbanega okolja in sprožiti zavest o nenehnem boju mehkih, organskih z ravnimi, geometrijskimi oblikami.
Zadnji sklop, z naslovom "Narodni park", predstavlja niz fotografij
na temo sodobne, potrošniško usmerjene družbe. Povezovalen elementi prejšnjih
slogov je estetski, likovni izraz, s tem, da je tu poudarek na odkrivanju družbenih
plasti, vpetosti posameznika vanje. Vključitev posameznika, njegova prisotnost
in odsotnost, sestavijo povezavo vseh treh delov razstave. In sicer nekako takole:
1. posameznik (življenje) - 2. okolje (iluzija) - 3. svet (realnost)
Ob vsej tej različnosti, ki jih najdemo na postavitvi, ne bi bilo mogoče
bolj predstaviti le eno od serij, pa to obsežneje?
Misliva, da je ravno ta "sekvenčnost", zaporednost, vzpenjajoča
konstrukcija galerije, izjemna prednost tega razstavnega prostora. Hote ali
nehote omogoča stopenjsko postavitev razstave. Obsežnejše predstavitve zahtevajo,
kličejo po celovitosti prostora, kjer lahko gledalec, tako rekoč z enim
vse obsegajočim pogledom, zajame celotno sporočilo razstave.
Vajin avtorski razvoj je zanimiv: začela sta kot figuralika in v slovensko fotografijo vnesla nekaj novega, sedaj pa se ukvarjata tudi s fotografijo, ki povsem izključuje subjekte?
Gre za ustvarjalen proces in raziskovanje določenih področij, za osredotočenost na scenografijo življenja, predmet in polje fotografiranja, sporočilnost.
Projekti, " Poezija in nasilje časa" in "Narodni park" so v progresu, prav tako tudi julija lani postavljena razstava "Slovenija nova zvezda Evrope". Kaj to pomeni? Po izidu knjige maja 2004, predstavitvi razstave v Mestni galerija Ljubljana, sva fotografirala malo zvezdico, deklico z naslovne strani najine knjige, portretirala evropskega veleposlanika, dodatno odslikala Zvezda park v Ljubljani. Tako ta projekt sočasno živi, nekako hkrati z vključitvijo Slovenije v evropski prostor, svoje "neodvisno" življenje.
In če sva se prvotno zavedala pomembnosti figure, njene umeščenosti v ateljejsko definiran prostor, nadalje, vrednosti z realnostjo opredeljenega prostora, sedaj dopolnjujeva najine projekte z izjemno pomembno dimenzijo časa.
Vedno je zanimivo izvedeti, ko se pogovarjaš s kakšnim avtorjem, na kateri slog, skupino ali pa posameznika se njegova dela zgodovinsko navezujejo. Kako je s tem pri vama?
Prvotno je na naju resnično globoko vplivalo italijansko renesančno slikarstvo.
Michelangelo, Botticceli, Leonardo da Vinci, italijanska renesančna mesta
s Firenzami na čelu. Skratka renesenčna lepota, pojem renesančne lepote.
Ritem, svetlobe in sence, kompozicije, izraznost, izpovednost ...
Potem so se nekje vmes pretihotapili Durer, Holbein z njunimi fantastičnimi
portreti, Jan van Eyck z brezčasnostjo njegovih slik. No, in potem nekakšen
zasuk ...
Hans Haacke in Nam June Paik, z dih jemajočim projektom, na Beneškem bienalu
leta 1993. Da, na nek način prestop v eksperimentalno resničnost.
Sedaj, leta 2005, pa bi lahko v sam vrh najinega zanimanja uvrstila kanadskega
fotografa Jeffa Walla. Njegov umetniški opus je za naju, vrhunsko združevanja
likovnega, fotografskega, filmskega, teoretičnega. Vse skupaj je preprosto
genialno. Poleg naštetega sva velika občudovalca mojstrov odločilnega trenutka,
Henri Cartier Bresson, Robert Capa, Andre Kertesz, ...
Vseskozi pa sva tudi nekakšna navdušena in radoživa potnika skozi filmski svet
Andreja Tarkovskega, Akire Kurosawa, Michelangela Antonionija, Terrya Gilliama,
Ridleya Scotta, ... občudujeva filme.
Sta med tistimi avtorji, ki jima je uspelo s svojimi deli prestopiti meje
in vajina dela so tudi v tujih muzejih? Povejta kaj za mlajše generacije, kako
naj delajo in na kakšen način se uveljaviti tudi v tujini?
Izjemno zahtevna naloga, sploh, ker je fotografija v samem bistvu tehnična disciplina. S tem je mišljeno tudi to, da zahteva veliko finančnega vložka, da lahko realiziraš osnovno idejo. In to, navkljub digitalni tehnologiji. Uveljaviti se v tujini je zato še toliko težje. Nasvet mlajšim generacijam bi bil, povezovanje v interdisciplinarno sestavljene skupine, konsistento delo na projektih z jasno zastavljenim konceptom, določen cilj in stalno izpopolnjevanje. Meniva, da je vse to dobra osnova za uveljavitev tako doma kot tudi v tujini.
Z obzirom na to, da pri nas občutno primanjkuje institucij, ki bi prispevale k razvoju fotografije, njenem statusu in ugledu, me zanima, kako se v tem prostoru znajde avtor z resnejšimi ambicijami?
Povsod je težko, tako, da tu ni nič drugače. In drži, da je pomanjkanje
institucij, ki bi prispevale k razvoju fotografije. Tako, da se vsekakor postavlja
vprašanje, kaj lahko naredi avtor sam. Morda naivno pa vendar... Verjame v pozitiven
razvoj, ustvarja, fotografira, brusi svojo percepcijo in razumevanje, se stalno
uči. V smislu odnosa okolja do njegovega dela, pa enostavno vztraja. In to
je morda najtežje. Zahteve vsakdanjega življenja so pač povsem realne, cena
hlebca kruha je toliko in toliko in tega dejstva z vso svojo vero in vztrajnostjo
ne moreš spremeniti. Vendar upanje ostaja ...
In vajino splošno mnenje o slovenski fotografiji?
Mnogo izvrstnih fotografov je v slovenskem prostoru. Hkrati pa se, na drugi strani, čuti pomanjkanje splošnega znanja širše javnosti o področju fotografije, njeni izpovedni izraznosti, vmestitvi, postavitvi. Meniva, da bi bila naloga, tako fotografov kot kustosov, galeristov, teoretikov z različnih področij, da sprožijo še izrazitejše zavedanje o pomenu in vlogi fotografije. Povezovanje na različnih nivojih bi prineslo veliko pozitivnega.
Novejša dela imajo kar nekaj družbene teže: potrošništvo, Evropa, družbeni konflikti. Vstopata s takšnimi stališči v prostor polemike, sicer značilen za civilno družbo, ali gre preprosto za radovednost in prepoznavanje časa?
Verjetno vsakdo, hote ali nehote, z aktom ustvarjanja, delovanja, interakcije, vstopa v prostor polemike. In zakaj bi bilo drugače z nama? Res je tudi to, da skušava ujeti duh časa 21. stoletja, ki se v veliki meri izraža skozi potrošniško usmerjeno družbo na eni in prežeto s strahom, konflikti, žalostjo, skrajno revščino na drugi strani.
Uporabljata različne tehnike; starejše in novejše, kakšen pomen imajo v vajinem delu?
Drži, uporabljava tako klasične kot digitalne tehnike. V prvi vrsti, čar fotografije se nahaja v klasični tehniki, z vsem razumevanjem osnovnih prvin. Očarljivost digitalne fotografije pa je v skorajšnji sočasnosti ujetih podob. Pristopa sta torej različna in posledično narekujeta različni percepciji. Klasična tehnika ostri kontemplacijo o podobi, digitalna tehnika, zaznavo, hitrost zavedanja. Klasično odtisnjena podoba lahko, prav presenetljivo, ohranja spomin nanjo, digitalna tako rekoč, nevede, briše spomin, v želji po odstopu prostora novi. Prva je, v najinem primeru, panoramska, vseobsegajoča, oddaljena in druga fragmentarna, sestavljena, bolj profana.
Vajine nove razstave letos?
Bova šla kar po vrsti ...
Maj - predavanje in predstavitev projekta "Identiteta prostora" na
San Francisco State University
Junij - razstava "Iluzija besed" in "Slovenija nova zvezda Evrope"
v galeriji Korotan na Dunaju
Konec avgusta, začetek septembra - V Ljubljani bo na treh prostorih (Galerija
Kresija, Cankarjev dom, pokriti del Plečnikovih tržnic) postavljena razstava
z vodilnim naslovom "Identiteta prostora".
September - Slovenj Gradec, Koroški pokrajinski muzej, razstava z naslovom "Poezija
in nasilje časa"
Vmes pa še drobne predstavitve v Amsterdamu, Arlesu in še kje, skratka delavno, izjemno naporno in kar je najpomembnejše ... fotografsko vznemerljivo.
Boris Gorupič