Že leta si umetnik brez zadržkov pri uporabi novih tehnologij, nenavadno nematerialen za kiparja. Kot strojevodjo, ki je s Titovo štipendijo (vita bil sem redni študent) zakljuèil ljubljansko likovno akademijo, bi se te prej predstavljali s kladivom in dletom. Zakaj imaš v raje raèunalniško miško?
Na to da sem bil Titov štipndist sem še danes ponosen. Zasluge zato
ima tata ki je bil partizan in je po primorskem lovil fašiste, ki jih je
še danes v naših krajih težko najdeš, razen èe so v tranzitu.
Preden vzamemo kiparji v roko kladivo in srp, delamo z miško skice v zato
posebnih orodjih.
Danes kipar ne koplje veè po glini in v ostalih materialih kot kakšen
pujsek ampak išèe dušo in navdih v 3d programih, ki mu z matematièno
natanènostjo z vehamenco, ki jo èloveška roka ne premore uprizori posamezne
kose forme, ki jih nato lahko vidi v tisoèih materialih, pod vsakim kotom
, v vsaki dimenziji. To, da je v zadnjem èasu na primorskem mizarjem zrastla
samozavest tudi ni sluèajno, ampak je tesno povezano z nami kiparji. Ko namreè
danes kipar konèa kip, ga naši mizarji preko pantografa skozi spustijo.
Gre za podoben stroj kot ga imajo graverji in tisti ki delajo kljuèe. Na eni
strani je original na drugi pa ven pride kopija. Mi, kot si me imenovala, nematerialni
kiparji jasno namesto originala damo datoteko na disketi. Seveda gre samo za
vprašanje èasa, kdaj bodo naše galerije na obali nabavile pantografe
in printerje, da bomo lahko primorski umetniki pošiljali na razstave stvari
kar po internetu. Pogovori v tej smeri že potekajo
Pregledna razstava tvojih fotografij je prva fotografska razstava pri nas, na kateri je fotografija zgubila svojo snovnost. Namesto, da bi bila natisnjena na papirju, je predstavljena na ekranu. Vzel pa ji nisi le material, temveè tudi trajnost. Fotografske sekvence v Cankarjevem domu se vsakih pet minut menjujejo. Je to še vedno fotografska razstava?
Janez Strehovec v uvodni besedi v katalogu, ki spremlja razstavo pravi:
èeprav na svetovnem odru še mrgoli kulis, za njihov obstoj sta zainteresirana
tako politika kot del kapitala, je igrea na njem že dolgo nova in spremenjena.
Ta Strehovèev tekst jasno in jedrnato odgovarja na zgornje vprašanje.
Z vstopom novih tehnologij v našo realnost ne bo nikoli veè taka kot
je bila. To velja za vse medije. Jasno je, da prihaja do panike na tržišèu.
Tako v tovarnah - kot v birokraciji ki distribuira roène izdelke.
Pred vprašanjem ali je to še vedno fotografska razstava, bi morali
postaviti vprašanje kaj sploh je fotografska razstava in kaj je fotografija.
Ali je bistvo fotografije nosilec? Ali takoimenovani noem fotografije sploh
še obstaja?
Na to vprašanje si morajo odgovoriti bralci Primorskih novic sami.
- Razstava ali raje projekt "Fotografija" v Cankarjevem domu je podaljšan.
K sodelovanju si povabil slovenske in tuje fotografe, ki si jim prepustil monitorje,
na katerih se bodo menjevale njihove fotografije. Kakšen je bil odziv,
saj si fotografe povabil, da sodelujejo na razstavi drugega avtorja, obenem
pa si jih naselil še v drug medij?
K sodelovanju sem povabil ljudi, ki se takih stvari niso spraševali. Tiste,
ki se take stvari sprašujejo nisem hotel izzivati s takimi stresnimi vprašanji
kot so
- kaj je avtor
- kaj ostane od fotografije ko ji odvzameš fetišistièno avro
Med ostalimi sodelujoèimi na tej razstavi je tudi Beograjski umetnik Zoran
Todoroviæ. Med drugim je poslal tudi serijo fotografij z naslovom Pogled
iz pièke. Umetnik je namestil kamero v maternico druge umetnice, ki je fotografirala
po Beogradu iz takoimenovane pièke. Kako se je poèutila kamera, ko je bila
naseljena v drugem mediju, kot si vprašala, na to vprašanje ne bi
znal odgovoriti in kdo je v tem primeru avtor
a) maternica
b) kamera
c) zoran
d) jaz?
- Obiskovalcem si dal možnost, da razstavljene fotografije popravijo po
svoje. Se odrekaš avtorstvu?
Obiskovalci se me poduèili, da itak nisem avtor. Ko sem enga na gobec, sem
od druzga zvedel, da vse kar vem, vem zato ker sem narcis. Pa sem še njega
- V enem zadnjih intervjujev si dejal, da je vpliv umetnika na družbo
enak vplivu povpreènega slovenskega filma na svetovno filmsko produkcijo.
Kljub temu si bil v tem desetletju zanesljivo eden redkih slovenskih umetnikov,
ki so se podajali na vrela tla nekdanje Jugoslavije: v Beograd v èasu študentskih
demonstracij, v vojna Sarajevo, Mostar, tam si dokumentiral, provociral, postavljal
instalacije in jih selil v virtualni prostor, na internet. Zakaj torej?
Slaba vest Titovega štipendista me je gnala po nam nekdaj bratskih republikah.
To kar sem tam videl se ne da opisati v 7 valu. Mogoèe iskanje korenin, nostalgija
za JNA, ( otroštvo sem preživel v Pivki, kjer je bila ena najveèjih
vojašnic v Sloveniji) . Za mene je bila nedelja, ko so se nepregledne kolone
vojakov valile v kino in k Tatjanci, Irena Kokot v domu Jna nekakšen pop,
mogoèe isto kot danes za vas dan slovenske osamosvojitve. To se ne da povedati
z besedami.
Poglej filme od Kusturice. Cela Evropa se mu klanja, njegovi filmi kažejo
nekakšno prirojeno norost Balkana, ki je razumljiva samo nam, njim pa kveèjemu
romantièna, eksotièna.
Morda bi kakšen zapit marxist uspel zakrièat, da smo zgolj produkt kapitala
in njegove zgodovine
- Kakšen je tvoj odnos do medijev?
Rad grem v kino, èe pa sem doma, gledam televizijo. Vèasih ko gremo s psom
na sprehod vzamem s seboj mali tranzistor, da ulovim kakšno tekmo, vendar
pa mi uide navdih iz narave, pes pa napada ovce.
V Bežigrajski galeriji si predstavil simulacijo gibanja skozi tridimenzionalno
pokrajino. Tehnologija, ki jo uporabljaš, je verjetno kdaj tudi omejitev.
V èem se razlikuje tvoja postavitev od efektov, ki jih uporabljajo filmski
režiserji spektaklov, znanstveno-fantastiènih filmov? In kaj bi poèel,
èe bi imel na voljo Spielbergovo mašinerijo?
èe bi imel na voljo Spilbergovo mašinerijo bi ti najprej naredil animacijo
o Pivki, kar sem ti prej razlagal, pa sem rekel, da ti ne morem opisati z besedami.
Namesto pokrajine v jurskem parku bi naredil vas Juršèe in Palèje z
oddaljenim pogledom na Snežnik.