na sprehod s svojo lepo negovano travo, drevesi in grmički, potkami
in nebom nad sabo.
V vrtu se pojavijo luknje.
Luknje v prostoru, ki odpirajo nove prostore. Nebo na tleh, listi vrbe na leski, ti sam na nebu.
|
LUKNJE
V PROSTORU
LUKNJE V ČASU |
|
HOLES
IN SPACE
HOLES IN TIME |
Prižgejo se luči, ogledala odpirajo luknje v času. Moja zgodba,
njena zgodba, ona v moji,
jaz v njeni zgodbi.
Dan je prostor, noč je čas.
Dan je podoba, noč zgodba.
Dan vidi, noč sliši.
 |
17. junija 1996,
med 18. in 21. uro.
 |
|
LUKNJE
V PROSTORU
|
|
HOLES
IN SPACE
|
Skozi luknje v prostoru smo lahko gledali le do sončnega zahoda, skozi luknje v času pa šele zvečer, ko je bilo mogoče tudi opazovanje zvezd.
dan
V
vrtu so ogledala.
Ogledala so nova, brez okvirjev, so le luknja v prostoru,
ki ponuja pogled v drug prostor.
To je čas podob.
noč
Ko
pade mrak in dnevna svetloba ne omogoča več pogleda
skozi luknje v prostoru, se pojavijo stara ogledala z okvirji,
ogledala z zgodbo. V vrtu se prižgejo luči, glasovi, besede,
podobe, ki izginjajo. Gledalec zagleda samega sebe,
osebo, ki se je nekdaj ogledovala v tem ogledalu,
obiskovalce v ozadju, naravo, nočno nebo, prazno ogledalo.
Premika se skozi zgodbe, skozi čas.
