"to whom it may concern"

Nekaj misli o najnovejšem projektu slovenskih fotografov
Barbare Jakše in Staneta Jeršiča

Za fotografski opus odličnih slovenskih mojstrov fotografske kamere Staneta Jeršiča in Barbare Jakše, ki sta ga kot posamezne zaokrožene in konceptualno domišljene projekte predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in preko meja ožje domovine ter v dveh razkošnih, izjemnih sugestivnih foto-monografijah, je bila značilna dosledna alegorična uporaba fotografskega jezika, s katerim sta se prepoznavno dosledno izmikala tavtološki naravi fotografije. čeprav je bilo "gradivo" njunih fotografskih kompozicij, ki jih je odlikovala tudi brezhibna tehnična kvaliteta, vselej avtentični referent, ki ima svoje realno mesto v prostoru in času, sta ga vedno znova skušala prikazati tako, da je spregovoril kot brezčasna podoba iz oniričnega polja nezavednega in neotipljivega občutja sveta.
Natančno studijsko fotografijo, ki se udejanja v hoteni, do zadnjega detajla izpeljani poetiki, sta Jeršič in Jakšetova v najnovejših serijah fotografij presenetljivo zamenjala s "fotografijo trenutkov", v širokem črno-belem panoramskem posnetku razvlečenih domala v zgodbe, ki so več kot utrinki, več kot odsevi … so domala "psihološki portreti" urbanih prostorov in ambientov: izpraznjeni in skoraj sterilni v simbolni razsežnosti vsiljenega arhitekturnega okvira in živahno utripajoči v dialogu z množico, ki ga na način nezavedne medsebojne komunikacije polni s spontanimi gibajočimi se figurami čudovitega baleta človeških kretenj. Jeršič in Jakšetova skušata poudariti dihotomijo človekovega funkcioniranja v ambientih sodobnega globaliziranega sveta, v katerem se individualnost posameznika utaplja v splošno sprejetih kodih obnašanja množice, ki je na različnih koncih sveta iz dneva v dan bolj uniformirana. Fotografa na izjemno subtilen način opozarjata na svojevrstno krizo identitete urbanega, saj izpostavljata konflikt med arhitekturo oz. stavbami kot nosilkami lokalne tradicije in prepoznavnosti, ter ljudmi, ki v naprezanju po aktualnem vživetju v zahteve časa in prostora prostodušno podlegajo vzorcem globalnih trendov. Kot da bi bil realni prostor s svojo žlahtno lokalno prepoznavnostjo ujetnik sedanjega trenutka, kot da ne bi bilo zgodovine, le morda še novica prejšnjega ali tega dneva, kot da bi vsaka individualna zgodovina izčrpala svoje motive in se znašla v nenehni izpraznjeni sedanjosti, prestreljeni s ponorelim hlastanjem za čim hitrejšo konzumacijo dobrin, s katero je nemara na preizkušnji celo človekovo dostojanstvo.
Stane Jeršič in Barbara Jakše s serijami najnovejših fotografij ne iščeta odgovorov niti vizure sveta, ki bi bila zaključena, in se bržkone sprašujeta: Ali so sodobna urbana okolja v resnici prisiljena v proizvajanje potrošniške vrednote kot edinega pragmatičnega cilja družbene strukture? Ali je vizualni red, kakršnega lovi njuna kamera, večna simulacija prostora v njegovi globalni, namišljeni razsežnosti, v kateri ni več prostora za lucidno misel posameznika?
Življenje v večjih mestih s hitrim kopičenjem spreminjajočih se podob ne dovoljuje stabilnosti, nasprotno, povzroča razdrobljenost in izgubo orientacije. Fotografije Jeršiča in Jakšetove so fotografije kogarkoli; ljudi, ki so neznani drug drugemu, ki se zbirajo v skupine, vrste, mimoidoči, ki se srečujejo v trenutku, ki nima opraviti z zgodovino ali preteklostjo. Na določen način so njuna dela vznemirljive podobe, ki sprožajo vprašanja o prisotnosti samega sebe ali drugega, pojavnosti, pozornosti opisa in, seveda, etike.

Marko Košan, likovni kritik AICA